[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Koridor, 1. februar 2015 ― The Decemberists - What a Terrible, What a Beautiful World: o Kot že sam naslov pove, je novi album Američanov The Decemberists zmes optimističnih in elegičnih tonov. Plata je polna Meloyjevega vokala, ki se ga ne naveličaš tudi po petih zaporednih poslušanjih, in nadvse prijetnih melodij za nedeljske zimske večere, a kaj več od tega ne ponudi. The Decemberists, ki so bili na začetku kariere izredno zanimivi in odlični indie folk rockerji, danes vse bolj in bolj postajajo "radio-friendly" pop bend z americana in country elementi. J. P. https://www.youtube.com/watch?v=Yb8oUbMrydk ("Make You Better") Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: tuje] Totedenska kratkica o izbranem filmu: Nezlomljiv / Unbroken (rež. Angelina Jolie, 2014): o

Koridor, 1. februar 2015 ― IMDb: http://www.imdb.com/title/tt1809398/ Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/unbroken_2014/ Nezlomljiv, ki gledalce v kinematografe vleče (ali odbija) predvsem zaradi dejstva, da prihaja izpod režijske taktirke Angeline Jolie, je življenjska zgodba obetavnega olimpijskega tekača Louisa Zamperinija, ki med drugo svetovno vojno po ponesrečeni reševalni misiji poldrugi mesec preživi na splavu sredi Pacifika, nato pa dočaka konec vojne kot ujetnik v japonskih taboriščih. Vizualno zelo atraktivni posnetki nam orišejo navidezno brezkončne kroge pekla, skozi katere se mora Louis prebiti, pri tem pa vseskozi ostane prava poosebitev poguma, ponosa in sočutja, celo do točke, ko vse skupaj izpade že neverjetno. Prav tako v ujetništvu nikoli ni le eden od mnogih, temveč svojim mučiteljem zaradi statusa svetovno znanega športnika predstavlja idejo celotnih ZDA. Odnos med Louisom in vodjo taborišča z vzdevkom Ptič tako postane nekakšna patriotska alegorija vojnega odnosa med ZDA in Japonsko, posledično pa film ne ponudi nič svežega, Louis pa, čeprav Jack O'Connell svojo vlogo odigra dobro, ne uspe uiti dvodimenzionalnosti. Andraž Mele
Me & Earl & the Dying Girl veliki zmagovalec festivala Sundance

Me & Earl & the Dying Girl veliki zmagovalec festivala Sundance

Filmski kotiček, 1. februar 2015 ― Me and Earl and the Dying Girl Veliki zmagovalec letošnjega Sundanca je drama Me and Earl and the Dying Girl, ki je poleg glavne nagrade v programskem sklopu U.S. Dramatic prejel tudi največ glasov občinstva. Pripoved se osredotoča na življenje asocialnega srednješolca Grega in njegovega najboljšega prijatelja Earla, ki se spoprijateljita s sošolko, ki boleha za levkemijo. Najboljši režiser je postal Robert Eggers, ki je v Park Cityju predstavil The Witch, edino grozljivko v glavnem tekmovalnem programu. Nagrada za najboljši dokumentarec v ameriški konkurenci je šla v roke Crystal Moselle, za njeno debitantsko stvaritev The Wolfpack, za najboljšega režiserja v istem sklopu pa je razglašen Matthew Heineman, za režijo filma Cartel Land. V mednarodni konkurenci je v sklopu igranega filma slavil škotski režiser John Maclean, ki je predstavil vestern Slow West, ki je na račun zvezdniške zasedbe zagotovo eden izmed naslovov, ki je pritegnil največ pozornosti. Za najboljši film mednarodnega dokumentarnega sklopa je razglašen v luči ukrajinsko-ruskega konflikta zelo aktualni The Russian Woodpecker, v režiji Chada Gracie. Slow West Nagrade v pomembnejših kategorijah: U.S. (Drama): Me and Earl and the Dying Girl, Režija: Alfonso Gomez-Rejon U.S. (Dokumentarni): The Wolfpack, Režija: Crystal Moselle World Cinema (Drama): Slow West, Režija: John Maclean World Cinema (Dokumentarni): The Russian Woodpecker, Režija: Chad Garcia Nagrada občinstva U.S. (Drama): Me and Earl and the Dying Girl, Režija: Alfonso Gomez-Rejon Nagrada občinstva U.S (Dokumentarni): Meru, Režija: Jimmy Chin and Elizabeth Chai Vasarhelyi Nagrada občinstva World Cinema (Drama): Umrika, Režija: Prashant Nair Nagrada občinstva World Cinema (Dokumentarni): Dark Horse, Režija: Louise Osmond Nagrada občinstva v sekciji Next:  James White, Režija: Josh Mond Režija (U.S. Drama): The Witch, Robert Eggers Režija (U.S. Dokumentarni): Cartel Land, Matthew Heineman Režija World Cinema (Drama):  The Summ
Avida Dollars

Avida Dollars

Pogledi, 1. februar 2015 ― Četudi je Salvador Dalí (1904–1989) eden najpogosteje razstavno predstavljanih umetnikov na svetu, je razstava na Gospodarskem razstavišču, na katero vabijo njegov izbuljeni pogled in sršeči brki, vzbudila zanimanje. Pri nas se z velikimi umetniškimi imeni srečujemo redko in zdi se, da organizatorji stavijo prav na to. 
Izurjena umetnica pobega

Izurjena umetnica pobega

Pogledi, 31. januar 2015 ― Njeni umetniški projekti so vedno vzbujali pozornost javnosti in publike, bili so vznemirljivi in so izzivali kritični premislek. Prav taka je tudi pregledna razstava v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, naslovljena Zbrana dela. Pirmanova pa ni le avtorica izrednih umetniških projektov, temveč je dejavna tudi v nevladnih umetnostnih institucijah. Najdemo jo med ustanovitelji spletnega Artservisa, izobraževalnega programa kustosov sodobne umetnosti pri SCCA Ljubljana ali kot sourednico spletnih portalov culture.si in kulturnik.si na Ljudmili. 
Če bi svetu vladal jazz

Če bi svetu vladal jazz

Pogledi, 30. januar 2015 ― Kaj bi se zgodilo, če bi se svet naenkrat postavil na glavo in bi planetu zavladal jazz? Misel, s katero se v svoji pesmi Jazz Planet poigrava britanski hiphoper in saksofonist Soweto Kinch, ni napačna. Sodelovanje, spoštovanje, predanost, pozornost, odzivnost, dajanje, prejemanje, enakost, nesebičnost, kolektivnost, skromnost ... Kako bi bilo, če bi te vrednote postale obče vodilo družbe? 
Rdeča kot kri (trilogija Sneguljčica): o nekem dekletu

Rdeča kot kri (trilogija Sneguljčica): o nekem dekletu

Konteksti (Tomaž Bešter), 29. januar 2015 ― Obstaja kar nekaj kombinacij, s katerimi se srečamo v življenju, za katere se nam vsaj na prvi pogled zdi, da ne gredo skupaj. In nasploh se, vsaj glede kriminalk zdi, da gre za zelo občutljivo žanrsko zgodbo. Z določenimi drugimi primesmi si je nikakor ne znam predstavljati. Recimo komedija bi parodizirala vso resnost, na podlagi katere kriminalka daje potrebno poenotenje z svetom izven knjige, ki je nujno za občutek dobrega in zlega, vrednotenja. Brez česar ni užitka v kriminalki. Tako se zdi tudi, da mladinsko čtivo, ki se ukvarja z določenimi problemi in delci težkega obdobja adolescence, težko uspešno nagovarja ljubitelje kriminalk in branja, ki je vajeno suspenza, nasilja, krvi in iskanja trenutka, v katerem bodo slabi fantje plačali za svoje grehe. Mladinski žanr velikokrat prinaša problemsko branje, ki terjajo svojevrstno soočanje s povsem drugim sklopom problemov, da bi bilo skoraj utopično misliti, da si bo bralec utegnil vzeti dovolj časa, da mirno in spodobno prebavi oboje.S takšnimi občutki sem se lotil branja Salle Simuke, mlade finske avtorice, in njene Sneguljčice. Ne gre za Grimmovo Sneguljčico, tudi ne katerega drugega avtorja, čeprav Salla nalašč pogosto aludira prav na Grimmovo pripoved o težki preizkušnji, s katero je bila soočena mlada prelepa princesa ob nečimrni mačehi, ki je njeno lepoto videla zgolj kot grožnjo. Salla Simuka je spisala zelo uspešno trilogijo o svoji Sneguljčici. Prvi del te trilogije nosi naslov Rdeča kot kri. vir slike: emka.si Salla je želela ponuditi mladinskim bralcem, svojim vrstnikom pravzaprav, žanrsko čtivo. Torej ponuditi kriminalko za bralce, za katere se predpostavlja, da niso prav pogosto ciljna publika branja takšnega pisanja. Tudi sam, če mi kdo omeni mladinsko literaturo, v resnici redko pomislim na krimič. Mogoče, ko z zaspanim očesom ošinim kolofon po večernem branju Nodija otrokom in zagledam ime avtorice Enid Blyton. Takrat se takoj spomnim na njenih Pet prijateljev, ki so prav tako doživljali svoje do
'71 (2014)

'71 (2014)

Filmski kotiček, 29. januar 2015 ― Slovenski naslov: Ni naslovaDržava: VB Leto: 2014 Žanri: Akcija, Drama, Triler Dolžina: 99',  ImdbRežija: Yann DemangeScenarij: Gregory BurkeIgrajo: Jack O'Connell, Sam Reid, Sean Harris, Killian Scott, David Wilmot, Paul Anderson, Charlie Murphy Prebivalci severnoirske prestolnice Belfast so skoraj tri desetletja živeli nadvse stresna življenja vedoč, da jih lahko že za naslednjim vogalom čaka bomba, ki jih lahko ubije, rani ali trajno poškoduje. Enkrat je počilo v katoliško-republikanski četrti, drugič v predelih mesta, ki jih poseljujejo protestantski lojalisti. Najbolj nemirna so bila 70-ta, ko so prevrnjeni goreči avtomobili in ulične barikade na razmejitvenih črtah med protestanti in katoliki bili vsakdanja slika na ulicah prestolnice. Leta 1971 se je med britanskimi vojaki, ki so iz Anglije poslani na sever, znašel tudi mladi Gary Hook (O'Connell). Njegova enota bi morala oditi v Nemčijo, toda na koncu so končali v Belfastu. Časa za prilagoditev na novo okolje in razumevanje zapletene situacije v mestu ni bilo veliko, saj Garyjevo enoto že naslednji dan pošljejo v sovražno razpoloženi del mesta. Naelektreno situacijo še dodatno zaostrijo pripadniki lokalne policije, ki s svojo agresivnostjo in brutalnostjo na ulico privabijo prve protestnike. Situacija se iz minute v minuto zaostruje, nezadovoljna masa je vedno številčnejša in agresivnejša. Zaradi surovega ravnanja policije med aretacijo nekega meščana, kar tam, pred očmi protestantov, stvari dokončno uidejo izpod nadzora. Poletijo prvi kamni, mlade in neizkušene vojake grabi panika, nekateri z razbitimi glavami obležijo na tleh. V vsesplošnem kaosu poveljnik ukaže umik, Gray in še en vojak pa ostaneta zadaj, odrezana in obkrožena z razjarjeno množico. In ko nekdo iz mase potegne pištolo in v glavo ustreli njegovega soborca, se Gary instinktivno poda v beg. Za njim se zapodijo vročekrvni mladci iz IRE, ki želijo še en okupatorski skalp.  Po belfastskih ulicah se začne lov na človeka.  Britanska kinematog

[LITERATURA: domače] Recenzija romana: Polona Glavan – Kakorkoli Založba: Beletrina

Koridor, 28. januar 2015 ― Založba: Beletrina Leto izdaje: 2014 Zgodbo romana Polone Glavan Kakorkoli vzporedno ustvarjata dve prvoosebni pripovedovalki. Najprej spoznamo Lili, sedemnajstletno dekle, ki ji grozi popolna sprememba življenjskega stila, saj izve, da je noseča z le nekaj let starejšim fantom Marsom. Nasprotno pa nas Alja popelje v študentsko življenje, s katerim je zopet soočena po kratkem, a zanjo še kako pomembnem oddihu na Irskem. Tam je namreč spoznala Irca Davida, s katerim sta doživela že skorajda hollywoodsko poletno romanco, ki ju je zbližala do te mere, da sta odločena, da se ponovno srečata. Zgodba je v prvem delu pri obeh omejena zgolj na osebno tematiko, saj ne ene ne druge pripovedovalke ne zanima ničesar, kar ni povezano z njo ali njenim moškim. Lili, ki se najprej skupaj z Marsom odloči za splav, kasneje podleže Marsovi odločitvi, da morata otroka obdržati, ki jo je sprejel po pogovoru s svojim prijateljem, Aljin svet pa postane popolnoma odvisen od stika z Davidom preko Skypa. Prehod iz pasivnosti v aktivo pri Lili nastopi šele v drugi polovici knjige, ko Mars izgubi službo zaradi žaljenja priseljenca. Lili da, tako kot vedno, Marsu prav pri tem, da je bil odpuščen po krivici, saj meni, da si priseljenci iz bivše Juge v naši državi lahko dovolijo karkoli, medtem ko lahko povprečen slovenski delavec zaradi ene same opazke "dobi brco v rit". Alja se začne za zunanji svet zanimati nekoliko prej, ko prične inštruirati mladega Senada, otroka priseljencev, ki se z mamo in očetom drenja v skromnem stanovanju. Polna zanosa in vere, da ji lahko uspe popraviti krivice, ki se dogajajo Senadovi družini in vsem njim podobnim, se pridruži aktivistični skupini svoje prijateljice, ki organizira protest zoper kakršnokoli nasilje nad drugačnimi, v tem primeru priseljenci. Mars pa s skupaj s somišljeniki pripravlja odgovor na shod, pri katerem se mu pridruži takrat že visoko noseča Lili. Protagonistki se na dan protesta srečata za kratek čas, ko se, sicer na nasprotnih straneh, o

Od poskusa izreči neizrekljivo do izvoznega artikla

Pogledi, 28. januar 2015 ― Pred kratkim je poljski kulturolog in novinar Mikołaj Gliński v svojem članku o poljskih značilnostih poleg kislih kumaric in klobase mednje uvrstil tudi reportažo. In netočnost mu je težko očitati. Skoraj osem let po smrti velike reporterske ikone Ryszarda Kapuścińskega (4. 3. 193223. 1. 2007) je jasno, da je (bil) ta – četudi najboljši – zgolj del širšega kulturnega fenomena, združenega pod oznako poljska šola reportaže, ki danes doživlja nov vzpon. 
še novic